Pravica do odklopa je aktualna tema, ki je v zadnjih tednih izgubila pozornost zaradi vremenskih neprilik, ki so preusmerile pozornost. Tema razdvaja delodajalce in vlado v okviru Ekonomsko socialnega sveta (ESS). Vprašanje, ali bi moral zakon urejati pravico do odklopa in kako, se je pojavilo kot izjemno relevantno. V tem kontekstu je pomembno razumeti, da postavljanje političnih ukrepov brez temeljitega razumevanja njihovih implikacij ni le neutemeljeno, temveč lahko tudi povzroči nepredvidene posledice.

V zadnjih šestih letih so številne države, kot so Francija, Belgija, Španija, Portugalska, Italija, Luksemburg, Kolumbija, Peru, Argentina in Kostarika, uvedle nove predpise, ki zaposlenim omogočajo pravico, da se izven delovnega časa odklopijo od delovne tehnologije. Tudi Velika Britanija se nagiba k sprejemanju podobne ureditve, ki bi omogočila omejitev uporabe tehnologije vsem. Ta trend je pridobival na popularnosti, podprli pa so ga tudi nekateri politiki. Kljub temu pa je treba poudariti, da politična usmeritev ne bi smela prevladati nad premislekom in raziskavami.

Odziv na to temo je bil raznolik. Medtem ko so ti ukrepi namenjeni izboljšanju razmejitve med poklicnim in zasebnim življenjem, so kritiki opozarjajo, da lahko prezrejo kompleksnost sodobnega delovnega okolja. V nekaterih državah so šli celo tako daleč, da zaposleni ne smejo prejeti sporočil delodajalca zunaj svojega delovnega časa. Vendar pa se postavlja vprašanje, kako takšni ukrepi vplivajo na sodobne načine dela. Ali bi morale države določiti, kdaj zaposleni opravljajo svoje delo, in kdaj ne? Odgovor na to vprašanje je globlji, saj se spremembe v kulturi dela ne morejo uveljaviti preprosto s političnim ukrepom, temveč zahtevajo spremembe v vedenju in odnosih.

Primeri iz držav, kot sta Irska in Portugalska, kažejo, da so učinki teh ukrepov v praksi omejeni in večina sprememb je v praksi vezanih na vključevanje izjav o omejitvah odgovornosti v elektronska sporočila, da bi se obvladala pričakovanja glede odzivnega časa. To pa odpira vprašanje, ali je vse skupaj le vihar v kozarcu vode. Alternativni pristopi so morda bolj smiselni. Namesto drakonskih zakonov, ki prelagajo odgovornost na državo (zakonodajo), bi se lahko osredotočili na preoblikovanje načina dela skozi vpeljevanje spoznanj vedenjske ekonomije in participativno upravljanje ter vodenje.

Organizacije, ki sledijo temu pristopu, se osredotočajo na razvoj voditeljstva ter izobraževanje za poslovno odličnost. Sodobne organizacije namreč poslušajo svoje zaposlene in se odzivajo na njihove potrebe. Aktivno se vključujejo v procese sprememb, ki temeljijo na temeljitem raziskovanju in razvoju novih kompetenc tako zaposlenih kot tudi menedžerjev ter lastnikov. Gre za praktično in čustveno inteligentno vodenje, sprejemanje odločitev pravočasno in premišljeno komuniciranje med zaposlenimi, izražanje pričakovanj in zahtev ter odzivanje. Spreminjanje tega vendar ni kratkoročno, ker gre za spreminjanje nas, ki delamo v teh organizacijah in ne bi spremenili svojih ustaljenih vedenj: pustili mobili telefon v omarici ali predalu, načrtovali svoj delovni dan, zaprli e-pošto, napisali sporočilo celovito in sistematično namesto površno, preverili odziv, itd. Isti ljudje – zaposleni – hkrati želimo pravico do odklopa in smo odgovorni za spremembe svojih delovnih navad. To je včasih precej paradoksalno, saj vključuje tudi delovodje, izmenovodje, vodje projektov, skupin, oddelkov, sektorjev in tudi direktorje in managerje.

Ne glede na zakonske ureditve, ki nikoli niso idealne, proaktivnost odločanja gre daleč v zagotavljanju kakovosti življenja in ta je osebna sposobnost posameznika prevzeti odgovrnost nase. Nenazadnje, ljudje ne potrebujemo toliko pravice do odklopa zaradi ravnovesja med službenim in zasebnim časom, ampak potrebujemo predvsem odklop od tehnologije – v službenem in zasebnem času! To je mogoče izboljšati za vsakogar, še posebej je naloga vodje in managerjev podjetij, da lahko ustvarijo poslovno odličnost. Pravica do odklopa ni samo pravica, ampak tudi dolžnost, da je vloga delovnega mesta izvršena in naloge za doseganje rezultata opravljene. To pa zahteva osredotočenje, fokusiranje, miselno pripravo in konsistentno izvedbo, česar ni mogoče s telefonom na mizi ali v žepu. Potreben je dialog s sodelavci ter timsko delovanje z misilijo na rezultat.

“Proaktivnost odločanja gre daleč v zagotavljanju kakovosti življenja in ta je osebna sposobnost posameznika prevzeti odgovrnost nase. Nenazadnje, ljudje ne potrebujemo toliko pravice do odklopa zaradi ravnovesja med službenim in zasebnim časom, ampak potrebujemo predvsem odklop od tehnologije – v službenem in zasebnem času!”

V zaključku je pomembno poudariti, da so politični ukrepi sicer lahko potrebni, vendar bi morali biti podkrepljeni z informiranimi odločitvami. Le z raziskavami, ki so stroge in relevantne, lahko oblikovalci politik zagotovijo, da bodo sprejete odločitve dejansko prispevale k izboljšanju kakovosti življenja zaposlenih in k uspešnosti podjetij. To bi morala biti želja vsake politike, ker denar pridobijo prav od teh dveh družbenih skupin. Pravica do odklopa je le del širše slike, ki zahteva celovit pristop in tesno sodelovanje med politiki, podjetji ter zaposlenimi. S samo izbiro enega samega pristopa se tvega, da se bi zanemarilo pomembne vidike ter priložnosti za trajnostno rast in razvoj.

Toniolo-Barrios, M. and Pitt, L. (2021). Mindfulness and the challenges of working from home in times of crisis. Business Horizons, 64(2), 189-197. https://doi.org/10.1016/j.bushor.2020.09.004

Duiveman, R. (2018). Making research relevant to policymaking: from brokering boundaries to drawing on practices. Policy Studies, 41(1), 23-41. https://doi.org/10.1080/01442872.2018.1539226

Sorian, R. and Baugh, T. (2002). Power of information: closing the gap between research and policy. Health Affairs, 21(2), 264-273. https://doi.org/10.1377/hlthaff.21.2.264